Zdravnica paliativne oskrbe Sarah Wells je delila pretresljive in hkrati pomirjajoče izkušnje s svojega dolgoletnega dela z neozdravljivo bolnimi pacienti, poroča LADBible.

Smrt je tema, ki pri večini ljudi vzbuja strah, saj gre za nekaj neizogibnega in neznanega. A Sarah Wells, ki je bila priča zadnjim trenutkom približno 2000 ljudi, ima na smrt drugačen pogled. Po 20 letih dela kot zdravnica paliativne oskrbe in zdaj kot medicinska direktorica v hospicu Marie Curie v Solihullu smrt opisuje kot »naravno, normalno in pogosto lepo izkušnjo«.

Ko ljudje razumejo, kako poteka umiranje, se njihov strah zmanjša

V članku za The Telegraph je Wellsova pojasnila, da so zadnje ure življenja »poseben, ponižen čas«. Pripovedovala je o bolnici s srčnim popuščanjem, ki je bila prestrašena, ker se je spominjala težkega slovesa svojega očeta zaradi iste bolezni. Zdravniki so jo pomirili in ji razložili, da je umiranje običajno miren proces: ljudje postopoma postanejo zaspani, saj se jim upočasni delovanje organov in izgubijo zavest, čeprav še vedno slišijo in čutijo dotik ljubljenih.

»Ko ljudje razumejo, kako poteka umiranje, se njihov strah pogosto zmanjša,« je zapisala Wellsova. »A ostajajo občutki obžalovanja – najpogosteje zaradi prekratkega časa, preživetega z družino.«

Kaj ljudje obžalujejo?

Wellsova je posebej izpostavila, da v zadnjih trenutkih nihče ne omenja dela ali kariere: »Niti ena oseba ni rekla, da bi si želela več časa preživeti v pisarni. Nasprotno – mnogi obžalujejo, da so žrtvovali dragocene trenutke z družino zaradi službenih obveznosti«.

Spomnila se je tudi zdravnika, ki je na smrtni postelji obžaloval, da je delal med božičem in odpovedal praznovanja z bližnjimi, ker se je posvetil delu. »Ko je pogledal nazaj, je ugotovil, da vse to ni pomenilo nič.«

Zaradi izkušenj meni, da smrt ni nekaj, česar bi se morali bati

Čeprav sama ni verna, je Wellsova priznala, da jo je njeno delo naredilo bolj duhovno. »Moje izkušnje so okrepile mojo vero v posmrtno življenje,« je zapisala. »Pacienti mi pogosto pripovedujejo o svojih pokojnih sorodnikih, ki jih vidijo, da prihajajo k njim v zadnjih trenutkih. To mi daje občutek, da smrt ni nekaj, česar bi se morali bati.«

Zaključila je z mislijo, da je največ, kar lahko naredimo v življenju, da si gradimo globoke, iskrene odnose. »Ko pride naš čas, bodo prav stiki z drugimi tisti, ki bodo resnično šteli.«