Pohod z rdečimi baloni, ki ga organizira Zavod 13, se je v Mariboru prvič odvil leta 2015 in od takrat vsako leto opozarja na izzive, s katerimi se soočajo družine otrok s posebnimi potrebami.

Naši otroci niso 'bavbav'

Kot pojasni direktorica Zavoda 13 Petra Greiner Merlak, se je pohod pričel v želji, približati njihove 'posebne' otroke vsakomur. "Če se z njimi ne srečujete, je dobro, da pridete na pohod, primete koga za roko in na tak način spoznate njihove zgodbe, saj nam starši še vedno govorijo, da ljudje 'buljijo' v njihove otroke, kar se mi zdi res škoda," pove Greiner Merlak.

Dodala je tudi, da so odzivi vsako leto boljši. "Opažam, da so se v desetih letih pokazale minimalne spremembe, a vedno opozarjam, da bi si želela več sprejetosti tudi v vsakdanjem življenju. Če gre družina s takšnim otrokom v restavracijo bi bilo lepo, če jih ne bi vsi opazovali. Želim si, da bi naše 'posebne' otroke normalno sprejeli, jih recimo tudi objeli. To so res iskreni otroci in marsikdo ne ve kako sploh reagirati," še izpostavi.

"Naši otroci niso 'bavbav'."

Rdeči baloni namesto velikih transparentov

[[image_2_article_75172]]

Zanimivo je, da je ideja za sprehod nastala zaradi ideje enega izmed očetov. "Dejal je, da je konec februarja mednarodni dan redkih bolezni in ob tem predlagal, da bi lahko kaj pripravili," pove sogovornica in doda, da si ni želela, da bi hodili po ulicah s transparenti in so se zato odločili za kratek sprehod.

"Takrat je še živela moja Sofija, zaradi katere je sploh nastal zavod in vse ostalo. Pred samim pohodom je imela Sofija mavec, ki je bil zelo težak. Jaz sem ji kupila rdeč balon, ki simbolizira ljubezen, kar je kasneje postalo naš prepoznavni znak. Rdeč balon kaže, da smo vidni in, da želimo, da nas ljudje opazijo," nadaljuje.

Pred covidom-19 je šlo za mednarodni pohod

Direktorica Zavoda 13 kasneje pojasni, da je bil sprehod pred obdobjem covida mednarodni, na vseh celinah, zdaj pa se nekako odvija le po Sloveniji. "Te stvari se naravno spreminjajo, ampak je še vedno glavna želja približati otroke. Če bo ena družina ali en sam človek videl, da je, na primer, Luka z Downovim sindromom enako zabaven, smo dosegli svoj namen," poudari.

[[image_1_article_75172]]

Srčnost, ki se ne bo nikoli spremenila v sebičnost

Petra Timošenko, diplomirana fizioterapevtka za otroke, se sprehodov že več let redno udeležuje. "Ta bitja, ti naši otroci, so še poseben dar, saj so njihovi srčki res posebni in čisti srčki. Takšni, kot smo mi vsi prišli na ta planet. Tem otrokom je enostavno dana ta srčnost za vedno in je ne bodo nikoli nadgradili v sebičnost, hudobijo ali taktiko, ki se v nas nehote razvije," pove.

"Največji problem je to, da je sistem rigiden in se v praksi stvari ne izvajajo tako, kot bi si želeli. Poleg tega pa se ljudje ne zavedajo, da ni slabo, če eden od staršev ostane doma, da pomaga otroku in pri tem dobiva finančno pomoč države. Ne zavedajo se, da bi tak otrok, če bi bil v zavodu, državo stal še več. Na to je treba še vedno opozarjati," zaključi Greiner Merlak.

[[image_3_article_75172]]