Ob današnjem mednarodnem prazniku žensk se bomo spomnili na predstavnice nežnejšega spola, ki so orale ledino v poklicu, ki je dolga leta veljal za izključno moškega. V mislih imam policistke oziroma miličnice, kot so se imenovale pred dobrimi 50 leti, ko so se začele zaposlovati na postajah milice po Sloveniji in opravljale povsem enaka dela kot njihovi moški kolegi. 

V Mariboru so prve miličnice zaposlili leta 1974

Prve uniformirane miličnice so bile v tedanjo milico sprejete po letu 1973. Že pred tem je bilo sicer več pobud, da bi v Republiki Sloveniji organizirali uniformirano žensko milico, vendar to po Zakonu o narodni milici iz leta 1946 ni bilo mogoče, saj so bili miličniki lahko samo moški. Ker pa je primanjkovalo delovne moči, je Uprava javne varnosti Ljubljana prva vztrajala, da bi kadrovski primanjkljaj ublažili z ustanovitvijo ženske milice. Kot še piše v zborniku, ki ga je izdalo notranje ministrstvo ob 50-letnici zaposlovanja policistk, je bila prva ženska na delovno mesto miličnice pripravnice v Upravi za notranje zadeve Ljubljana razporejena 1. decembra 1973, naslednja 1. januarja 1974. Tema dvema so istega leta v Upravi za notranje zadeve Maribor sledile še tri. In ena izmed njih, Cvetka Vidmar, je bila naša sogovornica. Spada med prvih pet žensk, zaposlenih v takratni slovenski policiji. 

[[image_1_article_75107]]

V milico je prišla po naključju 

Cvetka se, čeprav je bila rojena v majhni vasici, z dušo in telesom počuti Mariborčanka. Zato pogovor z njo opravimo na njej ljubem Glavnem trgu, ki je bil ta dan obsijana s soncem. Pove nam, da jo je prijateljica leta 1974, ravno ko je dopolnila 18 let, opozorila na oglas za sprejem žensk v milico. 

Takrat si, nadaljuje, sploh ni bilo mogoče predstavljati, da bi ženska oblekla uniformo. Ta poklic je bil rezerviran le za moške.

Skupaj s sošolko Anico iz poklicne šole se je prijavila, v Ljubljani opravila sprejemne izpite in bila 31. oktobra 1974  razporejena na Oddelek prometne milice v Mariboru na Vošnjakovo ulico kot miličnica pripravnica. 

"To je bilo nekaj zelo zanimivega, pustolovskega, privlačnega. Pojma nisem imela, v kaj se spuščam. V milici nisem imela nikogar, da bi ga vprašala, kaj to pomeni," pove. Poleg polnoletnosti so bili pogoji za sprejem še najmanj 160 centimetrov višine, starost do 26 let, najmanj četrta stopnje izobrazbe ter nekaznovanost. 

Prijaznost (moških) kolegov jo je presenetila

Sprva je bila negotova, saj ni imela izkušenj, uniforme ali pooblastil, a so jo sodelavci prijazno sprejeli. Bila je drobno, sramežljivo dekle. "Prišli sva v moško družbo, ampak moram reči, da so bili vsi strahovi odveč. Ta družba je bila zelo pozitivna, do naju so se obnašali prav pokroviteljsko, kot da bi nama bili očetje. Moram priznati, da me je prijaznost kolegov presenetila. Iz tistega obdobja nimam nobenih negativnih izkušenj." Z Anico sta bili prvi miličnici na prometnem oddelku, čeprav se je po postaji že sprehajalo nekaj pripravnic za miličnice iz drugih enot v hiši. Do takrat je stanovala v podnajemniški sobici brez kurjave, tako da je bila vesela selitve v Samski dom za miličnike na Trubarjevi ulici. 

Tehnika jo je vedno zanimala

Postopoma se je privajala na novo okolje, spoznala delo v enoti in osvojila številne veščine, kot so pisanje na pisalni stroj, fotografiranje in razvijanje filmov. "Prvič sem videla ogromen teleprinter, ki je povzročal strašanski hrup, veliko prometne in tehnične opreme, orožja in podobno. Imeli smo celo svojo tehnično službo za risanje skic prometnih nesreč in lastno temnico. Slednje me je zelo navdušilo, saj nisem šla nikamor brez fotoaparata. Tehnika me je vedno zanimala."

Z ženskimi uniformami so eksperimentirali 

Njeno delo je zajemalo pisarniška opravila, nato pa je pod mentorstvom začela tudi terensko delo – usmerjanje prometa, kontrolo in reševanje prometnih nesreč. Pogoji so bili strogi - vojaški, uniforma neudobna. To je bil čas komunizma, v katerem je bila hierarhija povsem drugačna kot danes. "Najprej sem dobila uniformo z zelo neudobno pelerino, ki so nam jo kmalu zamenjali za zelo težek 'šinjel'. V tistem času so uniforme šivali v Mariboru na Tyrševi ulici, in to po meri. Dobile smo nenavadne, mehke kape, drugačne od tistih, ki so jih imeli naši kolegi. Ob spoznanju, da mora biti kapa vedno na glavi, sem si ostrigla do pasu segajoče lase."

V voznem parku je bilo nekaj VW hroščev, fičkov in NSU-jev, našel se je tudi kak Tomosov moped, se spominja Cvetka in še enkrat poudari, da je bila na uniformo vedno zelo ponosna. Ker so jo želeli videti domači in sosednje, je enkrat celo šla z njo domov. 

Titova parada v Beogradu 

Pomemben dogodek v njeni karieri je bila udeležba na Titovi paradi v Beogradu leta 1975. Skupaj z dvajsetimi miličnicami iz Slovenije je odpotovala v Beograd, kjer so ponoči, ko ni bilo prometa, vadile vožnjo v formaciji z novimi vozili zastava 101. "Morali smo izpiliti enakomerno vožnjo s točno razdaljo v poravnanih vrstah." Parada ob 30. obletnici zmage nad fašizmom je bila veličasten dogodek, ki ga je spremljalo tisoče ljudi, in čeprav je Tita le bežno videla, je doživela močne domoljubne občutke. Kasneje je na sprejemu pri zveznem komisarju za NZ SFRJ prejela zlati medaljon z njegovo podobo.

Med šolanjem ženskam ni bilo prizanešeno

Leta 1975 se je v Mariboru odprl Oddelek srednje strokovne šole za miličnike, kjer je Cvetka Vidmar eno leto pridobivala dodatno znanje iz prava, kriminalistike in samoobrambe. Učila se je tudi rokovanja z orožjem in s fičkom opravila vozniški izpit. "Če niso bile roke na volanu točno 'deset do dve', sem jih dobila po prstih. Tudi bočnega parkiranja sem se naučila za vse večne čase. Ko smo končale šolanje, smo šele dobile prava pooblastila, najprej pod mentorskim vodstvom. Na prometnem oddelku smo reševale prometne nesreče." Takrat je bilo zelo priljubljeno tudi ročno usmerjanje prometa na križiščih. Začela je na Titovi in Partizanski, kasneje na Titovi in Ptujski. Ob prometnih konicah in turistični sezoni so usmerjale promet pri zapornicah.

Šolanje je vključevalo zahtevne terenske vaje, tudi v težkih vremenskih razmerah in z uporabo vojaške opreme. Ženskam ni bilo prizanešeno v ničemer. V kompletni bojni opremi so hodili po deset kilometrov na dan, ne glede na čas in vreme.

Do ponatankosti so morali poznati vso oborožitev, naučili so se rokovanja z orožjem, tudi z mitraljezom in tromblonom. Ob streljanju s slednjim je sogovornici odtrgalo noht na palcu leve roke in jo vrglo nazaj. Zadaj je stal sošolec in jih prestrezal, da niso padle. 

Leta 1974, ko je Cvetka prišla v policijo, je bilo tam le nekaj žensk. Do konca leta se je verjetno pridružila še kakšna. Leta 1975 jih je prišlo nekoliko več. V šoli v Mariboru so si takrat pridobile strokovno znanje, priznali so jim tudi peto stopnjo izobrazbe.

"Nato pa se je, mislim, da nekje deset let po mojem prihodu, še nekako sprejemalo ženske, saj je bilo pomanjkanje kadra. Zatem pa je prišlo do nekega premora, mislim, da je trajal tudi deset let. Kasneje pa se je pojavila še ena generacija.

Žensk niso sprejemali v kadetsko šolo v Tacnu v Ljubljani. Postopek je bil čisto drugačen, znanje popolnoma drugačno. Mislim, da je bilo kar težje kot v Tacnu, ker smo morali skozi vse enako kot moški. Nas niso šparali."

Razvila je veselje do streljanja, kasneje je bila celo del reprezentance

Stroga disciplina in urjenje so prispevali k njeni osebnostni rasti in samozavesti. Kot dobra strelka se je redno udeleževala tekmovanj in leta 1982 zastopala Slovenijo na športnih igrah varnostnih organov Jugoslavije v Ohridu. Ta dogodek je bil še en pomemben dosežek v njeni karieri, saj je bila del reprezentance, ki je tekmovala z najboljšimi strelci iz celotne Jugoslavije. "Orožje mi ni predstavljalo težave, a hvala bogu mi ga nikoli ni bilo potrebno uporabiti."

Kapa na glavi je bila obvezna 

Po končanem šolanju za miličnike je leta 1976 začela delati kot miličnica v Mariboru. Sprva so ženske uporabljale manjše pištole, ki so jih kasneje zamenjale berette, enake kot pri moških kolegih. Uniforme so se standardizirale, slovenska milica pa je dobila svoj prepoznaven znak. "Kot prometna miličnica sem nosila bele opasače, prevleke za kapo, bele narokavnike in rokavice. Na levem rokavu je bil našitek z napisom MILICA. Ženske smo imele še dodatke, kot so usnjene torbice in bele pulije." Spomni se, da so morali imeti kape vedno na glavi. "Danes pa včasih koga vidim pri postopku brez kape. Jaz bi zagotovo končala na disciplinskem postopku, če bi me kdo videl brez nje."

Že takoj prometna nesreča s smrtnim izidom 

Njen prvi delovni dan v patrulji skupaj s kolegico Anico se je začel nepričakovano stresno - s smrtonosno prometno nesrečo. "Ko sva prvič šli na patruljo, nama je komandir dodelil starega VW hrošča. Rekli sva si, da bo to miren dan, brez nesreč, le ustavljali bova vozila in kontrolirali promet. Pa glej ga zlomka - še preden sva naložili vso opremo v avto, sva po radijski zvezi dobili obvestilo o hudi prometni nesreči na Titovi cesti. Bilo naju je strah, saj sva bili brez izkušenj. Čeprav sem že prej prisostvovala pri prometnih nesrečah, je bilo tokrat drugače. Nesreča je bila smrtna. To je bil močan stres, a sva zvozili in opravili delo, kot je treba."

Cvetka nadaljuje, da je takšne stvari nosila s seboj domov. Takrat namreč še ni bilo psihološke pomoči za zaposlene v policiji. "Seveda me je prizadelo, še posebej, ko smo morali obveščati svojce. To je bilo najtežje. Človek tega ne more pozabiti. Tudi danes se jasno spominjam teh trenutkov in občutkov." 

[[image_2_article_75107]]

Delovni čas ni bil jasno določen 

Marsikdo se danes obregne ob beneficirano delovno dobo policistov. Dejstvo pa je, kot pravi Cvetka Vidmar, da so v času njene aktivne zaposlitve razpored delovnega časa oblikovali samo kakšen dan v naprej. Prav tako njen delovnik, ker je bilo veliko administrativnega dela, ni trajal osem ur. Kot vodja izmene na meji je delala izmensko po 24 ur podnevi in ponoči, nato je imela dva dni prosto, kar je bilo še dokaj predvidljivo. Na prometu in v splošni enoti pa so jo na teren pošiljali kadarkoli, tudi sobote, nedelje in prazniki so bili delovni. V primeru potrebe po varovanju, na primer ob obisku papeža, so jih klicali na delovno mesto tudi z dopusta. 

Rušile so stereotipe o tem, da ženska ne sodi v uniformo 

Kako so pa ljudje v tistih časih gledali na ženske v uniformi? "Bil je prisoten stereotip, da ženska ne sodi v uniformo. Mi smo bile prva generacija, ki je te tabuje začela rušiti. Negativnih komentarjev se ne spomnim. Bolj so ljudje ugibali, kam sploh spadamo - ali smo gasilke, poštarke? Spomnim se, da so ljudje, ko sem šla po Gosposki, dejali, da sem maskirala v miličnika."

 "Lahko pa rečem, da smo bile ženske v nekaterih pogledih boljše od moških - bolj potrpežljive, strpne. Pri postopkih smo si vzele čas. Tudi ko sem izrekala kazni na cesti, nisem imela težav."

Ob delu je študirala

Po rojstvu sina je bila premeščena na Oddelek milice Šentilj, kjer je bila edina ženska v kolektivu. Delo je bilo zanimivo, saj so dnevno obravnavali prebežnike, večinoma Turke in Romune, ki so jo vsake toliko časa hoteli tudi podkupiti. Pogosto je ponoči sama patruljirala po terenu, a se ni bala. Veliko prebežnikov je imelo pri sebi hladno orožje, a so sodelovali mirno. Leta 1988 je ob delu začela študirati in uspešno zaključila Višjo upravno šolo v Mariboru. 

Osamosvojitvena vojna jo je ujela na delovnem mestu 

Vojna za slovensko osamosvojitev leta 1991 jo je ujela na delovnem mestu. Kot dežurna miličnica je ostala v enoti ves čas vojne in doživela bombardiranja ter ranjene sodelavce. Hkrati jo je skrbelo za 13-letnega sina, ki je bil doma sam in prepuščen lastni iznajdljivosti.

"Šentilj je bilo eno od območij, ki je v vojni doživelo največ grozot. Če se spomnite tistih cestnih barikad, smrti, tovornjakarjev … Spomnim se tudi tankov. Teritorialna obramba jih je nekaj zajela in nikoli ne bom pozabila, ko je en teritorialec prvič vozil tank, pa ni znal. Ko je ta tank prihrumel mimo naše enote po glavni cesti, se je za njim vila dimna zavesa. Mislim, čeprav je bilo vse skupaj tragično, je bilo v tistem trenutku skoraj komično. A ta komičnost se je hitro končala, saj se je začelo močno streljanje."

"Delali smo v bližini državne meje. Jaz sem bila bolj v zaledju kot dežurna, ampak tudi mi smo imeli svojo vlogo – pri komunikaciji, koordinaciji. Tisto bombardiranje, če se spomnite, ko so prileteli srbski migi. Jaz sem bila takrat zraven. Stala sem dober meter stran od kolegov, ki sta bila hudo ranjena. Te grozote, te krvi, tega prizora ne bom nikoli pozabila."

Leta 1992 so miličniki postali policisti. Kot pravi Cvetka, se v bistvu ni kaj dosti spremenilo. "Morda je bilo manj strogosti. Prej je bil režim bolj vojaški, zato smo si ob prehodu v policijo malo oddahnili. Drugače pa ni bilo bistvenih sprememb."

Upokojila se je kot pomočnica komandirja v Šentilju 

Sčasoma je napredovala v vodjo izmene in nato v pomočnico komandirja na PMP Šentilj, kjer se je tudi upokojila. "Ko sem končala šolanje in pridobila šesto stopnjo izobrazbe, so mi tam ponudili primerno delovno mesto, zato sem ga sprejela. Drugače ne bi nikoli zapustila oddelka milice v Šentilju, prav tako ne enote, kasneje postaje milice v Pesnici, kjer sem imela krasne sodelavce. Sprva same moške, potem pa je prišla še ena administratorka, s katero sva se dobro razumeli."

[[image_4_article_75107]]

Vedno je bila ponosna policistka, po upokojitvi pa je odprla novo poglavje 

Da je izbrala poklic policistke, ni nikoli obžalovala. Nikoli ni pomislila, da bi zapustila policijske vrste. "Ampak če bi danes vedela, kaj vse me čaka, in če bi me danes kdo vprašal, ali bi šla še enkrat skozi tiste komunistične čase, vojno in vse to, mislim, da bi zagotovo rekla ne. Poglavje uniformirane policistke sem zaprla s ponosom. Vedno povem, da sem ponosna miličnica, policistka. Po upokojitvi pa sem končno odprla novo poglavje – tisto pravo, ki sem si ga želela že prej, a ga nisem mogla uresničiti. Zdaj živim svoje sanje in pravo življenje."

Talent za umetnost ji je bil položen v zibelko 

Če ne bi postala miličnica, bi bila danes najbrž akademska slikarka, kar je bila njena mladostna želja. V zibko ji je bil položen talent za risanje, pisanje, ročna dela ... Že v času dela na policiji je skrbela za estetiko in urejenost prostorov na šentiljskem mejnem prehodu. Po upokojitvi je začela uresničevati svoje sanje; obiskovala je tečaje slikanja, kaligrafije in oblikovanja nakita ter sodelovala na razstavah in natečajih. Začela je objavljati potopise, članke, kratke zgodbe, poezijo ... Naslikala je 23 naslovnic knjig, vodila likovne tečaje, imela okoli 50 samostojnih slikarskih razstav in še več skupinskih. Leta 2021 je izdala prvo otroško knjigo Darilo za Rozi, ki jo je napisala, ilustrirala in oblikovala.

Klubu upokojenih delavcev MNZ Maksa Perca Maribor

Poleg umetnosti ostaja aktivna v Klubu upokojenih delavcev MNZ Maksa Perca Maribor, ki ga prizadevno vodi Mirko Ploj. "To je eden izmed 14 takšnih klubov v Sloveniji, vendar smo v Mariboru po svojem delu najuspešnejši. Velika zasluga za to gre našemu predsedniku Mirku Ploju in izvršnemu odboru kluba. Izjemno smo aktivni. Obeležujemo pomembne praznike, obletnice, organiziramo srečanja, mednarodna srečanja, izlete, strokovna predavanja in številne druge aktivnosti. Po upokojitvi se nekateri težko znajdejo in se umaknejo iz družabnega življenja, a v našem klubu se nekdanji sodelavci in sodelavke, skupaj nas je 243, še vedno srečujemo in ostajamo povezani. Še vedno imamo stike in skupaj preživljamo čudovite trenutke." 

Sogovornica posebej izpostavi zelo dobro sodelovanje kluba z aktivnimi policisti, za kar se posebej zahvaljuje direktorju Policijske uprave Maribor Benu Megliču in predsedniku kluba Mirku Ploju.

"Imeli smo že precej skupnih projektov, tudi na področju športa. Članice kluba smo denimo imele na policijski upravi skupinsko razstavo slik, sama sem imela samostojno. Predtem pa sem za Policijsko upravo Maribor poslikala štiri panjske končnice za njihov prvi policijski čebelnjak."

"Toplo priporočam, da se ženske opogumijo in pridružijo policiji"

Cvetka Vidmar ob koncu pove, da policiste izredno spoštuje, saj se zaveda, da opravljajo težko delo: "Glede na to, da se danes išče veliko novih kadrov za policijo, toplo priporočam, da se ženske opogumijo in pridružijo. Če spremljate medije, lahko vidite, da so danes ženske tudi na vodilnih delovnih mestih v policiji. Imamo pilotke helikopterjev, policistke v konjeniških enotah, specialnih enotah in še kje. Ženske so uspešne pogajalke in pogosto dosegajo boljše rezultate kot moški, saj so bolj potrpežljive. Danes imajo tudi več možnosti za izobraževanje, kot smo jih imele nekoč. Čeprav sem imela primerno izobrazbo, sem se morala veliko bolj dokazovati kot moji moški kolegi, da sem lahko napredovala na delovno mesto pomočnice komandirja. Še vedno obstajajo stereotipi, ki morda vztrajajo tudi danes. Mislim pa, da je danes lažje, saj so ženske enakopravno obravnavane. Nihče ne gleda na žensko uniformo kot na nekaj nenavadnega. Vsaka, ki ima ambicije in želje, ima danes priložnost za uspeh v policiji -  in prav je tako."

PU Maribor: Ženske v policiji že desetletja premikajo meje in rušijo stereotipe

Na Policijski upravi Maribor so na naše vprašanje, kolikšen je sedanji delež žensk v njihovih vrstah, odgovorili, da je približno 17 odstotkov žensk na policijski upravi  pooblaščenih uradnih oseb, z upoštevanjem drugih delovnih mest (strokovno-tehničnih) pa je ta odstotek višji. 

"Ženske v policiji že desetletja premikajo meje in rušijo stereotipe, prispevajo k napredku na tem področju, k večji enakopravnosti in raznolikosti, na kar smo lahko upravičeno ponosni tudi na naši policijski upravi. Danes pa ne le, da so enakovreden, pač pa tudi nepogrešljiv del naše policijske organizacije, s svojimi vrednotami, empatijo in odločnostjo pa prinašajo dodano vrednost," so ob koncu še dodali na mariborski policijski upravi.