Maribor je premagal Radomlje (1:0), toda slišali so se tudi žvižgi. Na prvi tekmi Boštjana Cesarja v Ljudskem vrtu. Žvižgi, ker se želi več. V nedeljo. Na derbiju. V Stožicah.

Bilo je tam okrog 70. minute. Tekma, v kateri je Maribor že lep čas, čez polčas, vodil z 1:0, je postala nadležna. Tečna. Že zato, ker se Radomlje nikakor niso (pre)dale. Ampak ne pa samo zato. Še zdaleč ne. In Ljudski vrt je, po kar dolgem času, začel žvižgati. Zakaj? Še Jan Repas je vedel, zakaj. Kot je kasneje rekel pred kamerami Sportkluba: »Sigurno navijači vidijo, kako smo izgledali in igrali. Proti koncu so žvižgali zasluženo, ker nismo prikazali skoraj ničesar zadnjih 20 minut.«

Radomlje so v naletu štirih zaporednih zmag naletele na Maribor, ki pa zmaga, a (še) ne daje občutka, da prav dobro ve, kako je zmagal. Ampak tisti žvižgi so, tako ali drugače, tudi podpisali debi Boštjana Cesarja na klopi Maribora v Ljudskem vrtu. Statistika je jasna: »Cesarjev« Maribor ima tri zmage in en remi. Apetiti pa ostajajo. Vedno. Vedoč, da če nisi pravi proti Radomljam ...

Na fuzbalu po skoraj mesecu dni

»Pa tak si se veselil, da boš po skoraj mesecu dni šel na fuzbal, ne?« mi je rekel en od navijačev v placu, kjer imajo vsi še kako radi klub. Ta sploh. Lokal in navijač. Zasmejal se je, vseeno vesel, ker so prišle nove tri točke. In je bila, vsaj v soboto zvečer, Olimpija ujeta. Ampak hvale ni bilo. Če kje, se v takih lokalih, placih, družbah »rodi« mnenje. Tisto, ne nujno ključno, a bistveno.

Maribor je nazadnje v Ljudskem vrtu igral 6. oktobra, ko je izgubil s Celjem v še bolj živčni in še slabši tekmi (1:2). Poraz, ki je odnesel Anteja Šimundžo, ker se je šlo k novi zgodbi. Veliko se je zgodilo od tedaj. Prišel je Boštjan Cesar. Nato, teden kasneje, še sam Acun Ilicali. Ampak prišle so tudi tekme. In na teh Maribor ni bil prepričljiv. Še zdaleč ne. In Ljudski vrt to očitno ve. Zato tekma proti Radomljam ni bila videna kot napredek. Ironično? Ne, čeprav so mlinarji tradicionalno padli. Devetič na enajsti tekmi pod Kalvarijo. Redne stranke.

Zdaj je imel Cesar že 19 dni

Ampak Maribor je klub, kjer se seveda gleda (če že ne hodi na) gostovanja. Celo sliko. In na treh predhodnih tekmah je Maribor pri Bravu pozno zmagal z individualno potezo Hilala El Soudanija (0:1), se nato prejšnji vikend rešil na koncu proti Muri še z eno individualno potezo Benjamina Tetteha, a le za točko (1:1). In po vsem tem je pokalna tekma v Preddvoru pri četrtoligašu namesto tekma za dvig samozavesti postala muka, da se ni zgodila sramota in je nekako prišel preobrat in zmaga z 1:2.

Že res, da je Boštjan Cesar igral pred mnogo večjim občinstvom na tekmah z mnogo večjim vložkom. Je. Toda nemalokrat se zgodi, da je doma pač, no, drugače. No, »doma«. Podporo Ljudskega vrta se ne dobi le z rezultati, so pa ti seveda predpogoj. Boštjan Cesar je zdaj imel že 19 dni. Ne zato, da bi korenito spreminjal ekipo. Jeseni, po koncu prestopnega roka, je to pač težko. Nihče ne pričakuje, da bo veliko sprememb v tem delu sezone. Ni pa še točno jasno, kaj je njegova ideja, stil, pristop, taktika, strategija? Če bo odgovor še dalje tak, nič narobe, ker očitno celo tak sistem zdaj lahko ustreza. Točkovno. Ni pa težko zgrešiti, da se igralci tudi na igrišču – bolj kot sicer – znajo »kregati«.

2.500 gledalcev pride že na Radomlje

Maribor ima trenutno – rezultat. Ta je ugoden. Sploh v luči nedeljskega derbija v Stožicah. Cesar lahko poudari, da je ugnal Bravo in Radomlje, kar letos Šimundži ni uspelo, saj je s Šiškarji v Ljudskem vrtu (1:1) in mlinarji v Domžalah (1:1) remiziral. Točka v Murski Soboti je tako nekje vmes, del še tiste uvodne faze, ampak če so nekdaj politiki imeli na novo na oblasti sto dni miru, koliko jih bo potem imel Cesar? 100 dni seže globoko v januar, skoraj tik pred nadaljevanjem sezone (1. februarja). Morda bo prvi res prelom derbi? Prvi pokazatelj, kakšen je kot trener, ko res, res, res šteje?

In kaj je novi trener porekel na žvižge Ljudskega vrta? »Normalno, da navijači niso zadovoljni, če imajo Radomljani toliko šans. Ampak fantje so dali vse od sebe, moramo jih (navijače) 'prisiliti', da pridejo na stadion uživati v zmagah.« Nepošten bi bilo izjavo jemati iz konteksta, bo pa Cesar uvidel, da 2.500 gledalcev, naj ne zveni podcenjujoče, pride tudi na Radomlje. In 1:0 na semaforju ni bilo dovolj. Skrbi jih. Ker se »radomlje« znajo zgoditi, ko res ni treba. Ampak letos se zdi, da bodo odločale vendarle tudi »velike« tekme. Maribor je Radomlje odkljukal, ker jih je pač moral. Nekako.

Ampak Boštjana Cesarja bo že pred nedeljskim derbijem v Stožicah (15.00) čakalo kar nekaj vprašanj. Začenši s tem, kakšen bo Maribor? Tak, kjer sicer je nekaj igrivosti, ampak kjer se težko zgreši, da igralci precej solirajo? Tak, ki se gre braniti doma pri 1:0? Tak, kjer se vidno, že skoraj okorno stavi na daj-onemu-ki-zna individualno kvaliteto? Tak, kjer se bo čakalo, da menjave zlomijo, odločijo ali rešijo tekmo? Nič od tega? Vse? kdaj bo menjal? Kakšna bo prva postava?

Ojo pred Komaromijem

Cesar za zdaj ni prav veliko spremenil. Kdo bi rekel, da skoraj nič. Nekaj zagotovo je, nekaj tudi zato, ker je moral. Josip Iličić je manjkal zaradi kartonov, Cesar bi očitno rad zaupal Karolu Borysu, kar je sicer upal tudi Šimundža. Najbolj očitno je, da ima Sheyi Ojo zdaj prednost pred Györgyjem Komaromijem. Učinek? Zdelo se je, da bo večji, čeravno je prav strel Ojija pristal v vratnici, da je Mbina potem zadel. Komaromi je zdaj daleč od septembrske forme. Orphe Mbina pa je zdaj še bolj sam zacementiran v napadu, nekaj, na kar je na koncu pristal tudi Šimundža. No, največji izziv pa bo, kaj narediti v sredini. Maribor z bratoma Janom in Žigo Repasom zdaj ni več sigurna stvar. Oba sta popuščala in popuščala preveč.

Prezgodaj pa je, da bi se že tehtalo. Izbiralo med logiko in čustvi. Naj Maribor igra negledljivo, vse za tri točke? Ali naj (se) igra in tvega? Zmore oboje? Bila so leta, ko je, a bile so tudi take lige. Vijoličasti so bili kljub zmagi deležni žvižgov. In tudi nekaj kritik. Takšen Maribor je. To je tisti njegov pravi DNK. ne, ker bi rad kritiziral. Sploh ne. Ampak ker hoče več. Ker je fuzbal tisto. Nekaj več. In Cesarjev odgovor? »V nekaterih delih smo bili zelo dobri, v nekaterih zelo dosti šepali. Čaka nas še veliko dela. Važna je zmaga.« Kar pije vodo. Ne pa še tistega piva ali špricerja.