Ključen je bil še vedno: tajming. Štart v sezono je bil v prvo zamujen. Ker ni (bilo še) okrepitev, ni rešitev. Poškodba, dve, slab vstop v polčas, igralci na poziciji »po potrebi« in ... Ni šla v gol, ni bilo podaljškov. Dlje kot se bo čakalo, ja, tudi z vsem okrog prihoda Turkov, pa s prihodi, več bo tekem. In, no, hkrati manj. Fuzbal pač ne čaka na nikogar.

Gospod pred mano je imel še šlape NK Maribor. Japonke. Itak, da jih je imel. Pa šilt kapo Maribor. Pa dres. Najbrž še gate. Saj ni edini, nič novega, haufn takih. Ampak nekje sredi prvega polčasa, tam, na robu A3 sektorja na zahodu, tam, kjer so zelo blizu gitre do novinarske tribune, vmes pa še štenge, kjer se je ob še stosedemnajstem mimohodu na wc, pivo, hot-dog, kokice, špancir itd. ta gospod zazrl nazaj: »Pa, čuj, jaz se nea morn skoncentrirat na fuzbal! Ti se lahko?«

Ga bo že dal Beugre. Kuj tri.

In potem je ponazoril, no, kako naj rečem. Vlke zize. Te je videl, te ga niso motile, ostale je priganjal. Ker hotel pa se je skoncentirat na fuzbal. Vsi smo se. Na taki tekmi pa sploh. Maribor in Botev sta se dajala v Plovdivu in dajala sta se v Ljudskem vrtu. Z ne ravno dovršenim nogometom. Fuzbal, kjer pač šteje le, da greš dalje. Lepo, grdo, kakorkoli. Zato pa z veliko željo. Zelo. Maribor in Botev si nista ustrezala, sta se pa sprijaznila. Vroče poletje, vroče glave, vroč fuzbal.

 »Nič bat, Beugre bo prilepil hat-trick!« sem ga v dobri veri skušal pomiriti. »Kaj piješ?« je dahnil nazaj. Beugre je dal enega, lepega z glavo, kazalo je, da bo nekdo še zabil dva. In da bo to šlo. Do podaljškov in še čez.

Pa ni. Pili nismo nič.

Evropa? Šest tednov, tri tekmece daleč

Ključno vprašanje ni samo zakaj. Tudi ne zakaj spet. Bistveno je: kaj zdaj. Pa ta zdaj ni vezan samo na naslednjega tekmeca, Universitatea Craiova, ki pride v Maribor že v četrtek. Ja, ta četrtek, ki pride. Prvi od treh tekmecev, če želijo vijoličasti v konferenčno ligo in evropsko jesen. Ja, treh. Daleč. Šest tekem. Iz tedna v teden. Na dva podlage. Brez popravnega izpita. Se pa zdi, da si tekme hitreje sledijo, v nedeljo pridejo za uvod v ligo še Domžale, zatem bi po gostovanju lani tretjeuvrščenega romunskega kluba moral slediti še štajerski derbi v Celju z branilci naslova, a je ta prestavljen.

Glede na videno? Še dobro.

Če ni »ornk fuzbalerjev« že v sredini ...

Za Maribor je (bil) že takoj ob uvodu v sezono odločilen tajming. Glede marsičesa. Še najmanj priprav, tekem, vse to je šlo po ustaljenem ritmu. Prišel je Botev. Prišla bo liga. Tedni, še tekme so se zložili hitreje, kot se je zložila ekipa. Ta je, saj smo videli, hitro tanka. Pretanka. Tako tanka, da je Gregor Sikošek pač zlepa-ali-zgrda po poškodbi šel potem vendarle stekel s klopi na levega beka. Pa bo Martin Milec, ki je na teh dveh tekmah z Botevom trpel muke na levi strani, pač šel na zadnjega veznega. In trpel muke še bolj. Borbeno, to že, ampak muke. Na pozicijo, običajno tako ključno za Maribor. In saj je. Videlo se je prav na tej tekmi. Kako ključna je. Če ni »čistačev«, ziherašev, ornk fuzbalerjev, onih, ki popucajo, kaj šele žogo dostavijo naprej kreativcem, potem je trdo, hudo, grobo.

[[image_1_article_68263]]

Najbolj se je to videlo že, ko je mladi branilec Lan Vidmar, ki je imel krasno sezono in ga ena taka tekma ne bi smela pokopati, pri prvem golu žogo panično porinil naprej, nato pa dobil evropsko lekcijo od Popova in Nwachukwuja. Tam, tup, hop, cup. Ko bo pogledal posnetek, dobro bi bilo, če bi ga, bo Žiga Repas, za katerega pač ni mišljeno, da je dober, če je neopažen, sploh ne, najbrž sam sebe iskal pri drugem golu. Ko je le taval, meglil, tuhtal. Nas na stadionu, vseh nas 8.124 gledalcev, še s tistimi 550 Bolgari vred, najbrž pa tudi Repasa pa je presekal, stresel, povozil še en strašen gol Ujaha. Na prvi ga je prilepil z glavo, zdaj pa jo je še zašvasal. Bolj, kot je prišvasana ograja na severni tribuni. Če malo pomigaš, pade. Velja za ograjo, za del drugega polčasa je veljalo za ograjo.

Ko se jasno vidi razlika v kvaliteti igralcev

Spet je nerodno, ker Maribor v svoji osnovi res ni igral slabe tekme. Kot ekipa. Igra ima načeloma rep in glavo, vijoličasti so načeloma znali držati žogo. Zamujen je bil še prej od obupnega vstopa v drugega že prvi polčas, ko se je Botev zaprl in taval, vidno nelagodno nekaj na pol bunker. Jan Repas ga je krasno prilepil, zmotalo se je neveščo linijo. Maribor je imel vodstvo, delovalo pa je že tedaj, da ta dvoboj pač noče imeti podaljškov. Vijoličasti so sicer nekako šli po drugi gol, toda bolj kot so poskušali, bolj vidno je, kakšne razlike so v ekipi. Ne gre kriviti posameznikov, toda če gre žoga raje po eni kot po drugi strani ... Je to z razlogom. Maks Barišić pač ponudi premalo.

Maribor je v tem dvoboju lahko obakrat predvsem spoznal, kakšen kader ima. Pa ne toliko klub, saj vedo, kaj imajo. Maribor. Mesto, Ljudski vrt, »mi smo Maribor«. Hilal Soudani je manjkal. Pri 36. letih. Ne kot izgovor, ne kot argument. Pač dejstvo. Manjka. S klopi le gledal, bil je v kadru, Šimundža je držal besedo. Ampak bil je, ker pač so klopi vse večje in daljše. Kdo pa naj gre tja? Ko je Maribor prišel v gol-je-treba-dat situacijo, ko se je uvod v drugi polčas povsem sfižil in nikakor ni znal stopiti na žogo, ker sredine za to pač nima, je bila izbira preskromna. Šimundža je dal igrati tisto, kar ima.

Obetavna tekma za mladega Grlića

Štiri menjave je opravil, za peto je že zmanjkalo. Sikošek, Beugre, Božić in mladi Niko Grlić. Prva tekma v članski konkurenci. Sploh. Fantu, ki bo čez mesec dni lahko legalno spil pivo za 18. rojstni dan. Pa je Grlić tudi rinil, poskušal, imel tisto eno akcijo, obrat. Božić je streljal, ne le enkrat, Sikošek je podajal, Beugre je zabil. Več, še kdo kje kaj? Ne, ni. Manjkal je Blaž Vrhovec, toda z dolžnim spoštovanjem do zavidljive lanske sezone in kariere, če se Mariboru pozna odsotnost že dveh igralcev? Hkrati pa je Josip Iličić švical že 10 dni po osmini finala na Euru 2024 v Plovdivu, nato pa še celo tekmo v Mariboru?

Vijoličasti so se tako spet znašli v situaciji, ko je bogastvo prekletstvo in obratno. Maribor ni bogat klub. Že dolgo ne, vsaj ne tako bogat, da bi lahko dokupil, kar manjka. Ne. Maribor flika. Že predolgo. Nedavno mi je novinarski kolega dejal, da Marko Šuler pač resno vzame in prebira naslove, članke, vsebine. Nič narobe, še dobro, toda njegovo delo je drugje. Pa ni zdaj kriv vsega on. Ali Ante Šimundža. Ali vsi od direktorja do predsednika. Sploh ko v zraku ves čas visi vprašanje »čuj, kaj Turk je že tu, kak je zaj s tem?«.

Zamujena, nerodno zamujena prihoda

Da stvari v poslu tečejo s svojim tempom, je pač jasno in razumljivo. Ampak nogomet ima pa svoj tempo. Hitro pride. Včasih prehitro. Šulerja bo teplo, da je napovedal, kar je napovedal in se je razumelo, da bo tokrat pa res ekipa sestavljena prej. Ni bila. Oba prihoda sta bila prepozna, zagatno je, da Karol Borys ni bil niti na spisku za ti tekmi, Bradley M'Bondo pa je obsedel. To ni okej. Seveda bo sezona dolga, prioriteta je prvenstvo, vse manj pokal, toda tako zamuditi uvod v sezono? In računati, da bo ... Pač dovolj? In na koncu niti ni pomembno, kdo je koga pripeljal, kaj Šuler, kaj Turki, kdo, kje, kaj.

[[image_2_article_68263]]

Ne, ko je takšen obisk na prvi tekmi sezone. Ko se hvali, kako lepi – in res so – so novi dresi. Folku to pač pomeni. Še vedno. Ko še javni obrazi pridejo nazaj v Maribor, taki, ko bi mislil, da pač zakaj pa, če dopust. Pa pridejo. Znani in neznani. 8.124 gledalcev na prvi tekmi je, tako preko prsta, najbrž rekord tako zgodaj v juliju. In sploh glede na minule štiri evropske sezone, ko je bilo še najbolj prijazno do navijačev, da niso mogli v živo videti epskega izpada proti Coleraineu. Ampak pridejo pa. Še vedno. Moti jih, če gre kdo mimo s šestimi piri in tremi vrečkami čipsa v 87. minuti. Mimogrede, ta je ziher verjel v podaljške, če kdo, ta tip. In takih je še vedno ogromno.

To je bogastvo.

Ni predaje, ajmoooo!

Vzkliki »ni predaje«. In kričanje »ajmoooo!« in čakanje, da bo žoga šla v gol. Repas, Beugre. Oba blizu, še bližje, pa ni šla v gol. Ne več. In pride pisk, po kratkih štirih minutah, ko so Bolgari zrelativizirali čas še bolj. In je konec, čeprav ni. En popravni izpit je Maribor imel. Ni nobena tragedija. Je pa Maribor garal po preobratu Bolgarov, da bi prišel do podaljškov.

Na stadionu, vsaj takšen je bil občutek, ni bilo čutiti jeze zaradi izpada. Nejevolje ali kaj takega. Ne. Bolj se je videlo sklonjene glave, roke na čelih, ko je Ujah zašvasal tistega za 1:2. Boli. Letos spet in bolj, ker se iz leta v leto vse bolj oddaljujejo zlata leta. Nedosegljiva leta. Pa ne samo liga prvakov, Mariboru v 2019/20 ni dosti manjkalo, da bi prišel v ligo Evropa, ko se je na zadnji stopnički dajal z Ludogorcem. Štiri tekme so z Bolgari remizirali, prej že dvakrat z Levskim, ta je bil že peti ob enem porazu v Plovdivu. To so številke. A za njimi zgodbe. Ni pozabljen kar tako lanski Differdange na podaljške. Reševanje pri Birkirkari že prej. Drug trener, druga zgodba, že že, toda Maribor potem ravno nekaj zavoha v Evropi, pa pride lekcija, kot lani Fenerbahče. Pa HJK in Cluj predtem.

Trije trenerji odšli po Evropi

Kaj je tem sezonam, skupno s tistim Coleraineom skupno? Maribor je šel v sezono bolj ali manj z mislijo, da bo »od lani še zadosti«. Posledice so najprej nosili trenerji. Sergeja Jakirovića so odnesli Severni Irci in njihovih pet iber penalov. Radovan Karanović je povsem »zalutal«. Damir Krznar je podcenil svoje moštvo in precenil tekmece. Zdaj je nemogoče kazati le v trenerja.

[[image_3_article_68263]]

Ante Šimundža zdaj je drugačen, ko se za nekaj odloči, je še vedno tako vztrajen, ampak res je ambiciozen, beseda, ki so mu jo tako metali pod nos. Želi igrati fuzbal. Raznolik, ve, kaj ima, ve pa, kaj bi rad imel. In tega drugega? Nima. Niso krivi vsega igralci. Milec ni bil kriv, da je Vrhovec manjkal. Vrhovec ni bil kriv, da ni še koga. Šimundža tudi ne, na klopi je imel vse ostalo. Vse. In to je premalo. V Evropi zarana, vse bolj pa tudi v ligi. Je Šuler kriv, ker ni denarja? Je Turk kriv, ker še ni dal dovolj denarja?

Ne gre za to, kdo je zares kriv. Ni časa. Maribor še vedno išče reset tipko, toda če se ponudi, ne ve, kdo bi jo hotel, upal ali celo znal stisniti. Povedano na kratko, dlje kot se bo čakalo in odlašalo in lovilo z vsemi vprašanji – od prihodov pa do vstopa Turkov -, bolj majavo bo vse skupaj. In tanko.

Maribor je Maribor

Šimundža dela marsikaj, dela igralce, a vsega pač sam ne bo mogel. Maribor ni Mura. Ni pa niti Ludogorec. Je Maribor. Zdaj je klub, ki še vedno dela marsikaj po starem, ker drugače ne zna in ker je to nekdaj delalo. Proti Botevu ni. Žoga ni šla v gol za podaljške.

Gospod s šlapami se je na koncu vstal, dal roko in rekel: »Kaj čemo, se viimo!« Pa ga ne poznam. In gotovo bo tam, na istem zicu, spet v četrtek. najbrž že v nedeljo. Toda nekako Maribor ni Split, ni Hajduk. Tukaj dolgoročna nostalgija ne pali. Napanje iz smo-tukaj-ko-ne-gre nima dolgega roka. Drugače je. Maribor je Maribor. In zdi se, da je Šimundža tako želel in vedel. Kaj se ceni in kako. Ampak za Botev to pač ni bilo dovolj. Pa lani deveta (!) ekipa bolgarske lige, ki je resda osvojila pokal, ni bila ravno bav-bav. Fasali so tri gole in bili zreli še za enkrat toliko. In to lahko skrbi. Pa ne za Romune. Prej za tu, doma. Celje ni problem, njihov denar tudi ne. Maribor ima največ dela še vedno sam s sabo. Botev je stisnil kot piksno toplega piva, ki ti ne paše, pa bi ga naj spil. Žeja Ljudskega vrta pa je neusahljiva.